S pomočjo jezikovnih korpusov in anket smo analizirali 200 paremioloških izrazov iz štirih različnih virov. Zanimala nas je aktualna raba teh izrazov (in njihovih variant) ter njihova pomenska določljivost s pomočjo njihovega sobesedila. Predstavljamo seznam 200 analiziranih enot z rezultati analize in oceno kakovosti izhodiščnih virov tega paremiološkega gradiva. Enote z dokazano aktualno rabo in določenim pomenom bodo vključene v prvo izdajo rastočega spletnega Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov.
Prispevek ima namen predstaviti (oblikovno in funkcijsko) tipologijo in z njo problematiko enostavčnih povedi, ki se pojavljajo v prvih dveh knjigah v slovenskem jeziku: v Katekizmu in Abecedniku Primoža Trubarja iz leta 1550. Prikaz tematsko razširja in hkrati dopolnjuje poznavanje skladenjske ravnine slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, kakršno so poleg Bohoričeve slovnice oblikovale dosedanje raziskave skladnje v samostojnejših Trubarjevih in Dalmatinovih besedilih, večinoma v prvi vrsti posvečene uporabljenim stilnim in retoričnim figuram.
V prispevku so analizirani mikrotoponimi jugovzhodnega dela občine Plav (Črna gora). Na osnovi intervjuja z informatorjem so zapisani naglasi in narečne oblike toponimov, zatem pa so toponimi analizirani z uporabo klasifikacije, ki upošteva njihovo formalno in semantično ravnino. Izkazana je dosežena stopnja razvoja mikrotoponimov, najbolj zastopane oblike toponimov in nakazana smer njihovega nadaljnjega razvoja.
Prispevek izpostavlja problematična mesta pri usvajanju ruskega besedišča. V njegovem izhodišču je mnenjska raziskava učiteljev ruščine v slovenskih šolah, katere ugotovitve se precizirajo s pomočjo korpusne analize leksikalnih napak, identificiranih na podlagi analize 30 maturitetnih esejev iz ruščine na osnovni in višji ravni. V jedru prispevka je predstavljena zasnova novega dvojezičnega slovarja za začetnike, pred kratkim objavljenega na portalu termania.net.
Članek predstavlja poskus uporabe kartografskih podatkov Slovanskega lingvističnega atlasa v etimologiji. Analizira se namreč izvor slovanskih korenov *ǫs-/*vǫs- ‘brk’ in гик-, hík- ‘jecljati’. Lokalizacija korenov se primerja z razširjenostjo korenov in afiksov, ki vsebujejo protetična soglasnika v in g, kar navaja na možnost, da se slednja nahajata tudi v danih korenih.
Ornitonimi v Habdelićevem Dikcionarju: divje pticeV prispevku so obravnavani ornitonimi za divje ptiče in nekateri izrazi, povezani z njimi, ki jih je avtor prispevka ekscerpiral iz Habdelićevega Dikcionarja (1670). Zbrano gradivo se najprej predstavlja ob ustreznem gradivu iz treh starejših hrvaških slovarjev, od katerih sta bila dva natisnjena pred Habdelićevim, eden pa po njem in je dostopen na Portalu hrvaške jezikovne dediščine (crodip.ffzg.hr/default_hr.aspx). Gradivo se nato povezuje s sodobno ornitonimijo, in sicer z gradivom iz temeljnega Hirtzovega dela o zoonimih, z gradivom, ki ga je avtor v treh desetletjih zbral v Istri, in z gradivom iz drugih leksikalnih virov.
Namen prispevka je predvsem opozoriti na določene razlike pri tvorjenju in rabi ženskih poimenovanj za poklice, nazive in funkcije med poljščino in slovenščino. Ob tradicionalnih načinih tvorjenja ženskih oblik smo se osredotočili tudi na spremembe, ki so pri tvorjenju in rabi feminativov prisotne zadnje čase, zlasti v poljskem jeziku: od njihove maskulinizacije kot izraza ženske emancipacije v želji po odpravi besedotvorne asimetrije pri teh poimenovanjih, obravnavanih v kontekstu spola in z njim povezanih vprašanj v jeziku, do razlogov za omejitev ženskih izpeljank.
Prispevek obravnava osnovne probleme pri konceptu brezosebnosti. Ta se v sodobnem jezikoslovju najpogosteje razlaga na dva načina: strukturno in komunikativno-funkcijsko. Komunikativno-funkcijski pristop ni povsem neuporaben, ampak brezosebnost ni povsem ustrezen termin za pojave, ki jih ta pristop obravnava. Pomanjkljivost strukturnega pristopa pa je, da se osredotoča na osebek, ki ga v jeziku ni vedno lahko opredeliti, in obenem zanemarja sorodne pojave, povezane z drugimi stavčnimi argumenti. Rešitev se ponuja v integralnem pristopu, ki bi brezosebnost primerjal s sorodnimi pojavi pri udeleženski strukturi predikata.
V prispevku so obravnavana poimenovanja barv v romanu Rodzina Połanieckich Henryka Sienkiewicza v primerjavi z njihovimi ustrezniki v slovenskem prevodu Petra Miklavca (Podravskega) iz leta 1904. Analiza se nanaša na pogosta poimenovanja, kot so biały, czarny, ciemny, jasny in czerwony, sln. bel, črn, temen, jasen, svetel in rdeč ter tudi na izredna poimenovanja, kot je suknia koloru irys, sln. obleka perunikove barve. Predstavljamo pomenske in formalne prevajalske transformacije obravnavanih poimenovanj barv.
Aktualna raba in pomenska določljivost 200 pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov