De institutione feminae Christianae, predgovor

Svetost vašega življenja in vaša gorečnost za svete učenosti sta me tako ganili, da sem vam napisal nekaj o vzgoji krščanskih žena, zelo pomembni temi, ki pa je vendarle do sedaj med vso raznoliko množico učenjakov in pisateljev ni še nihče obravnaval. Kaj je namreč enako nujno kakor duhovno oblikovanje teh, ki so v vsakem življenjskem položaju naše nerazdružljive družice? Med dobrimi je naklonjenost trdna, med slabimi pa ni dolgotrajna.

Liutprand Kremonski, Antapodosis 6: Podoba Bizanca na latinskem Zahodu desetega stoletja

Liutprand Kremonski je bil škof, diplomat in zgodovinar langobardskega porekla, ki je deloval v sredini 10. stoletja. Njegova zgodovinopisna dela Antapodosis, Relatio de legatione Constantinopolitana in Historia Ottonis so nadvse pomembna za poznavanje politične zgodovine 10. stoletja, zlasti za dogajanje na Apeninskem polotoku. Hkrati pa velja tudi obratno: literarna vrednost njegovih del v veliki meri izhaja iz pogosto duhovite, mestoma pa tudi izrecno napadalne kritike političnih nasprotnikov in nekdanjih zaveznikov.

Laconicum Europae speculum – Lakonsko ogledalo Evrope

V prvi polovici 18. stoletja je bila objavljena serija devetih oziroma desetih latinskih tiskov z naslovom Lakonsko ogledalo Evrope (Laconicum Europae speculum). Podobe z napisi je zasnoval Paul Decker mlajši (1685-1742), Johann Wolfgang Baumgartner (1709-1761) je postavil le tisk za Nizozemca, same bakroreze so izdelali različni bakrorezci (Christian Friedrich Lottes, Johann Georg Pinz, Philipp Andreas Kilian, Andreas Hoffer), uredil in izdal pa jih je Martin Engelbrecht (1684–1756) v Augsburgu okrog leta 1730. Celotni naslov je daljši, Lakonsko ogledalo Evrope, v katerem je brez predsodkov, posmehovanja ali zaničevanja predstavljenih njenih devet posebej uglednih narodov in ljudstev, ki se v določenih lastnostih in znamenjih razlikujejo, vse zaradi radovednosti in zabave (Laconicum Europae speculum: quo IX. illius praecipuae nationes et populi, absque omni praeiudicio, ludibrio et opprobrio, saltem curiositatis et oblectationis gratia, certis characteribus et symbolis discernuntur, ob oculos positum).1 V naslovu je torej pojasnjen tudi razlog za nastanek teh tiskov, izšli so ≫zaradi radovednosti in zabave≪ (curiositatis et oblectationis gratia). Podobno kot ostale razpredelnice ljudstev ti bakrorezi niso bili mišljeni kot predstavitev realnih podob, temveč so bili namenjeni tudi zabavi.

Študij in učiteljsko delo Josipa Pipenbacherja

Leta 1869 rojeni Josip Pipenbacher je po končani gimnaziji v Mariboru in nato v Ljubljani, kjer je maturiral, na Dunaju študiral klasično filologijo in tam l. 1895 tudi doktoriral kot drugi slovenski doktor klasične filologije (za Franom Detelo). Po opravljenem učiteljskem izpitu je poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, na gimnaziji v Novem mestu in nato znova na II. državni gimnaziji v Ljubljani, ki jo je v obdobju od l. 1921 do upokojitve l. 1928 vodil kot direktor. Od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi l. 1920 do l. 1939 je imel na oddelku kot honorarni učitelj latinske proseminarje in tečaje latinščine.

Salutati, Ficino in Machiavelli: Od jajca do jabolka civilnega humanizma

Vprašanje (dis)kontinuitete med etiko in politiko je civilni živec renesančnega humanizma v historični ontogenezi, ki se začne s Salutatijem, razvija s Ficinom in sklepa z Machiavellijem. Tragično sirensko petje človeškega bivanja vseskozi zapeljuje, a nikdar ne preglasi vzgornih upov k praksi usmerjene človeškosti, ki spekulacijo uresničuje skozi dejavnost, kontemplacijo udejanja skozi politiko, sveto izpričuje skozi posvetnost. Humanistična duhovna in filozofska prenova ciceronskega nauka o dobrem delovanju na pragu modernosti nemirno, pa vendar srečno pripelje antropološko vexata quaestio skozi Scilo in Karibdo družbene etike, nihajoče med jajcem in jabolkom (ab ovo usque ad mala) Salutatijevega voluntarističnega optimizma, Ficinovega novoplatonizma in Machiavellijevega antropološkega pesimizma, med zemljo, nebom in breznom. Civilni humanizem še danes budi in bodri vse, ki se v somraku človeškosti še trudijo služiti kvalificiranemu življenju.

Izrekanje resnice v Ogledalu preprostih izničenih duš Margarete Porete

Prispevek obravnava Margareto Porete in Ogledalo preprostih duš skozi prizmo Foucaultovih predavanj o ≫veridikciji≪ oziroma štirih prevladujočih načinih izrekanja resnice: prerokbi, modrosti, poučevanju in pareziji. Tudi v svojih hibridnih oblikah so bili ti načini še vedno vezani na posebne institucije izrekanja resnice, s specifičnimi udeleženci, področji nagovarjanja in načini izrekanja. Besedilo v tem okviru analizira Margaretin proces in osrednje ideje njenega dela ter prepozna mistično misel Margarete Porete kot poskus oblikovanja novega prostora v obstoječih režimih izrekanja resnice; pri tem je njeno orodje medij knjige oziroma strateško preoblikovanje odnosa med telesom in pisanjem.

O vere ius summum, summa malitia: Poskus žanrske opredelitve in namembnosti Hieronimove Ep. 1

Razprava se ukvarja z analizo prvega pisma iz Hieronimove korespondence. Avtor je imel do njega očitno ambivalenten odnos, kar kliče k iskanju večplastne sporočilnosti spisa. Po poskusu datacije, retorični in slogovni analizi ter predstavitvi osnovne zgodbe, ki je vključena vanj, se pokaže, da je pismo kljub navidezni hagiografski šablonskosti vsebinsko bogato. Analiza se zato nadaljuje na dveh področjih. Kraj dogajanja, poznoantično mesto, ne more preživeti brez nove vodilne osebnosti, škofa. Je s pismom Hieronim želel tlakovati pot na vercelski škofovski sedež prijatelju Evagriju iz Antiohije? Ob analizi nejasnih spolnih identitet obeh glavnih oseb iz zgodbe, nemoškega mladeniča in moško neuklonljive ženske, se pokaže, da je Hieronim v novem času iskal nov krščanski ideal, meništvo, ki ga je preko te zgodbe umestil v kontinuiteto z mučeništvom.

Laktancij in spis O smrtih preganjalcev

Spis z naslovom Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev (De mortibus persecutorum) je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, odkritem leta 1778 v samostanski knjižnici v Moisacu. Ob prvi objavi (1779) ga je Etienne Baluze pripisal krščanskemu piscu in učitelju retorike Laktanciju (ok. 250–ok. 325), najbolj znanemu po prvi celoviti obravnavi krščanske vere, spisu Božji nauk (Divinae institutiones), a kmalu so se pojavili dvomi o njegovem avtorstvu. Tako po formi kot po obravnavani temi, strahotnih koncih cesarjev preganjalcev, ki jih je Bog strogo kaznoval za njihove zločine, spis v antični književnosti nima prave primere. Zato je bil deležen različnih opredelitev kot krščanski pamflet, Konstantinov panegirik, konstantinska propaganda ipd. Forma je izrazito retorična, vsebuje tudi elemente krščanskega in poganskega zgodovinopisja in hagiografije, zgleduje se po judovski in antični tradiciji, v njem so opazne sorodnosti z Drugo knjigo Makabejcev in Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum. Po vrsti razprav in člankov za in proti Laktancijevemu avtorstvu, ko se je zdelo že, da dvomov ni več, je leta 2013 izšla knjiga Jeana Rougeja in Daniela de Deckerja z obnovljeno tezo, da je spis služil konstantinski propagandi in je nastal na pobudo cesarja, podkrepljeno s temeljito študijo drugih Laktancijevih del, in argumenti, oprtimi tudi na izsledke računalniško pripravljenih analiz. Zdi se, da vprašanje ostaja odprto.

Homerske himne v slovenščini

Integralni komentirani prevod Homerskih himn, ki jih zdaj prvikrat lahko beremo v slovenskem jeziku, je sredi prevladujočega trivialnega slovstva in pojemajočega duha v slovenski kulturi nedvomno izjemen dosežek tako na področju navdihnjenega oživljanja antičnega izročila kot tudi subtilnega ohranjanja in negovanja zbornega poetičnega jezika. V njem izpričuje osupljiv prevajalski talent in redko dovzetnost za religiozno intonacijo grških himničnih poezij, ki se sicer slogovno vpisujejo v Homerjevo epsko izročilo, najmlajša generacija klasičnih filologinj in filologov, ki so smelo zastavili skupni prevajalski projekt pod mentorstvom profesorja in urednika izdaje Braneta Senegačnika, tudi avtorja poglobljenih spremnih besedil ≫Homerske himne: mostovi med ljudmi in bogovi≪ in ≫Misteriji, ki so za zmeraj ostali misteriji≪.