Lex Irnitana – flavijski municipalni zakon

V članku je obravnavan zakon o podelitvi mestnih pravic flavijskemu municipiju Irni (t.i. lex Irnitana) v današnji španski provinci Sevilli. Besedilo poznamo po zaslugi šestih bronas­tih plošč odkritih leta 1981 na lokaciji antičnega mesta, deli drugih dveh mestnih pravic Salpenze in Malake, ki se deloma prekrivajo z ohranjenimi poglavji lex Irnitana, pa kažejo, da vse tri sledijo istemu krovnemu zakonu iz obdobja flavijskih cesarjev. Po zaslugi navedenih kopij poznamo približno tri četrtine celotnega besedila, oz. 73 od 97 poglavij. Besedilo posameznih poglavij zakona govori o magistraturah, volitvah, mestnem svetu, ki je štel v Irni 63 članov, upravnih in finančnih zadevah, sodstvu, izbiri sodnikov v civilnih procesih idr. Sodstvo je veljalo za pravi kriterij mestne avtonomije in kot tako zavzema z poglavji od 84 do 92 več prostora kot katerokoli drugo področje.

Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina

Julijan Odpadnik je bil rimski cesar, ki je v četrtem stoletju, ko se je krščanstvo pod Konstantinom že uveljavilo, skušal preobrniti zgodovino nazaj v čas poganstva. Njegova vladavina je bila kratka in nepričakovana, zanjo pa so bile značilne verske reforme in vojaški pohod nad Perzijo. Krščanski pisci ga prikazujejo negativno, za poganskega zgodovinopisca Amijana Marcelina pa je predstavljal podobo idealnega vladarja. V svojem zgodovinopisnem delu Res gestae je Julijana prikazal kot izbranca bogov. Kljub občudovanju mu ni prizanesel s kritiko, je pa načrtno zmanjševal pomen verskih in drugih zadev, ki bi lahko škodovale njegovi podobi. Da bi mu povečal veljavo, ga je primerjal z mnogimi slavnimi osebami iz grške in rimske preteklosti, prejšnjega cesarja Konstancija in Julijanovega brata Gala pa je prikazal izrazito negativno. Kljub naklonjenosti bogov pa je Julijan na pohodu proti Perziji zavrnil vsa svarilna znamenja, kar ga je stalo življenja. Njegovo smrt Amijan vzporeja s Sokratovo smrtjo in ga s tem prikaže kot vladarja filozofa, kar se ujema z Julijanovim lastnim idealom.

Dioniz in Nil v varstvu Boga

Prispevek osvetljuje dva glavna problemska sklopa, ki se kažeta pri obravnavi korpusa poznoantičnega pesnika Flavija Dioskora oz. Dioskora iz Afroditopolisa iz 6. stoletja po Kr. Razprava izhaja iz kratke biografske osvetlitve, pregleda kontekstov Dioskorovega ustvarjanja in prevoda treh tipičnih primerov njegovih pesmi (dveh epitalamijev in enega enkomija). Najprej se posvečam vrednotenju Dioskorove poezije v 20. stoletju: »najslabši pesnik antike«, nesrečni epitet, ki zgoščeno povzema splošne sodbe o njegovem delu do poznega 20. stoletja, skušam prikazati v luči dveh širših problematik: vpeljanega razumevanja celotnega obdobja »pozne antike« kot obdobja dekadence in propada ali pa kot prehodnega obdobja na eni, in kot problem vrednotenja »priložnostne poezije« in figure »priložnostnega pesnika« na drugi strani. Prevedene pesmi nato postavljam v kontekst poznoantične literature, oziroma natančneje, literarnega ustvarjanja v Egiptu 6. stoletja. S tem naslavljam drugi problemski sklop, to je problematika »krščanskega« in »poganskega« v njegovi poeziji, v zvezi s katero izpostavljam motiv Dioniza in Nila v varstvu krščanskega Boga, ki se pojavi v Epitalamiju Izaku (P.Cair.Masp. III 67318): probleme tovrstnih dinamik med »krščanskim« in »poganskim« je na primeru opusa Nonosa iz Panopolisa (avtorja »poganskega« Epa o Dionizu in »krščanske« Parafraze Janezovega evangelija) uspešno reševal Robert Shorrock, in sicer s pomočjo modela dveh poznoantičnih »pesniških person« oz. literarnih kodov, namreč »pesnika muz« in »pesnika Kristusa«. V nadaljevanju razprave argumentiram, da se za obravnavo poezije Flavija Dioskora takšen pristop kaže kot le deloma primeren. Menim namreč, da je dinamiko med »krščanskim« in »poganskim« ravno zaradi »priložnostnosti« te poezije, torej dejstva, da je še posebej tesno povezana s svojim pragmatičnim kontekstom (in tako s konvencijami obreda, npr. v kontekstu poroke), ustrezneje kot (zgolj) literarno igro razumeti kot literarni odraz žive verske dinamike v Egiptu 6. stoletja.

Ovidij

Ojnonino pismo Parisu spada v prvi del Ovidijeve mladostne zbirke z naslovom Pisma junakinj, ki je nastala pred letom 15 pr. Kr. V tej zbirki se je Ovidij prelevil v ženske like iz grške mitologije, ki pišejo svojim ljubimcem – gre za enostranska pisma, v katerih pesnik večinoma upodablja zapuščene ženske, ki objokujejo svojo usodo, trpijo zaradi povzročene krivice in z izjemno retorično spretnostjo zaman prepričujejo svoje nesojene ljubimce, naj se vrnejo nazaj.

Karel Veliki

Splošni opomin (Admonitio generalis) je kapitular (frankovski zakonodajni odlok) Karla Velikega (vladal 768–814), ki je bil temeljni dokument njegovega programa kulturne prenove (renovatio). Kapitular je bil izdan 23. marca 789. Čeprav je v prvi vrsti ideološke narave, ni ostal le mrtva črka na papirju: še istega leta so ob njem izšli trije drugi kapitularji, ki so ga vsebinsko dopolnjevali (Duplex legationis edictum, Capitulare missorum, Breviarum missorum Aquitanicum). Kapitularje so frankovski vladarji sicer izdajali že prej, vendar še nikoli več kot dva v istem letu. Prav tako so se kmalu po izdaji Admonitio generalis v različnih delih kraljestva zvrstile sinode, ki pred tem v frankovskem kraljestvu niso bile tako pogoste. Na teh zborovanjih je bil program, začrtan v Admonitio generalis, konkretiziran in uveden v prakso.

Latinska res publica litterarum pod avspiciji božanskega Homerja

Enij je v uvodnem prizoru svojih Analov opisal sanjsko vizijo, v kareri ga je Homer proglasil za svojo reinkarnacijo. Ker je pesnitev verzificirana rimska zgodovina, je simbolno sporočilo Enijeve pretenciozne domislice očitno povezano z imperialistično politiko rimske države v Sredozemlju v prvi polovici 2. stoletja pr. Kr. Enij je svojo literarno ambicijo povezal z razvojem Rima v svetovno velesilo in latinščine v kulturno relevanten mednarodni jezik. Petrarka je po Eniju povzel topos Homerja kot duhovnega vodnika latinskih pesnikov, ki si lastijo »imperialno« poslanstvo, in upodobil Enija kot literarni lik, ki si na prizorišču vojne zoper Hanibala izmisli svoje srečanje s Homerjem; ta mu prerokuje Petrarkovo Afriko in novo ero latinske literature. Članek opredeli Petrarkov prispevek k reinvenciji latinske zgodovinske epike kot glasnice političnega in literarnega imperializma, nato pa se posveti dvema zanimivima točkama v poznejši usodi toposa: Andreasu Divusu, avtorju prvega tiskanega prevoda homerskih pesnitev, in Ezri Poundu, ki je v Divusu prepoznal enega od praočetov pesniškega modernizma ante litteram.

Rodilniške oblike na -erum in -us v arhaični latinščini

V članku skušam pojasniti nekatere nepravilne tvorbe rodilnika ednine in množine v arhaični latinščini. V nasprotju s prevladujočim mnenjem predlagam razlago, po kateri oblike na *-us, ki se najdejo v vlogi omenjenih sklonov, nadaljujejo stari rodilnik dvojine na -ūs (< *-ous). Slednji je ohranjen v stalnih frazah, pa tudi v besedilih religiozne in pravne narave; primer je pro aede Castorus (CIL I2 582) »pred svetiščem Kastorjev«. Tudi za nepravilni rodilnik množine kot boverum »volov« (Cato, Agr. 62; Varro, Ling. 8.74) predlagam podobno razlago, in sicer da izhaja iz umikajočih se dvojinskih oblik, pri čemer je novi rodilnik množine na -ērum nastal z dodajanjem množinske končnice na starinsko obliko imenovalnika in tožilnika dvojine; prim. *bovē im./tož. dv. »vola«, rod. mn. bovērum »volov« (prvotno »dveh volov«).

What’s in the Middle?

It has long been taken for granted in reference works, grammars and elementary introductions that Ancient Greek had three grammatical voices, active, passive and middle. Yet scholars have always had great difficulty in characterising the middle voice in a straightforward and convincing way, and language learners are often perplexed to find that most of the middles they find in texts fail to exemplify the function, usually involving some notion of self interest, that is typically ascribed to this voice. This article therefore re-examines the Ancient Greek middle, both through the lens of a general survey of “middle voice” functions across languages, and through the analysis of all the medio-passive verb forms attested in Book 1 of Plato’s Republic. The principal observations are that Ancient Greek middles do not represent a regular pattern of usage either from a typological point of view or as employed specifically in Republic 1 (the database is in fact partly extended to other works). Accordingly, the main conclusion is that the Ancient Greek middle is not a grammatical voice sensu stricto, i.e. a regular syntactic alternation applying to all verbs with a given set of properties and expressed by a regular morphological form with a predictable semantic function. Rather, it appears to be a convenient collective name for a large set of “autonomous” verb forms that are either clearly deponent (i.e., have no active counterparts) or that have been lexicalised in a specialised meaning vis-à-vis their supposed active counterparts (i.e., are also deponents in practice, despite appearances). In all probability, therefore, medio-passive morphology, whatever it once represented in terms of function, was recharacterised prehistorically as “passive” morphology, leaving a residue of verbs exhibiting forms with non-passive functions. Presumably, these survived as “middles” only because they had no active counterparts or had been assigned innovative meanings that distinguished them from any formally related actives.

Editorial

In May 2018, the Slovenian Academy of Sciences and Arts hosted the first conference in the series A Glimpse into Greek Linguistics. Its purpose was to shed light on aspects of synchronic and diachronic research on Greek and to promote the study of this language in Slovenia. The second conference was included in the program of festival “On Mt. Olympus” — a nine-month series of cultural and research events dedicated to Ancient Greek ideas and technological achievements — and was one of the main events of the festival. A result of the efforts for the in-depth study of Greek in Slovenia is also the present international issue of the journal Keria: Studia Latina et Graeca, which contains contributions by six participants from the second conference.