Socializem in socialna empatija v Cankarjevem romanu Na klancu

Ivan Cankar je socialno empatijo – zmožnost za globlje razumevanje ljudi, predvsem njihovih razlik in (ne)enakovrednosti – v svojem drugem romanu Na klancu (1902) izrazil s pomočjo socialističnih stališč in prepričanj. Na klancu je prvi simbolistični roman na Slovenskem, v katerem je izvirna poetika, tj. mešanica realizma, naturalizma in simbolizma, izrazila socialne, politične in filozofske ideje s »silnimi sredstvi lepote«. Čeprav glavni liki, to so Francka, Tone in Lojze, le redko razmišljajo socialistično, je treba za celotno sporočilno vrednost romana upoštevati tudi ostale like, na primer pisarja in čevljarja ter nadute vrhniške meščane, predvsem pa simbole. Izvrstna struktura romana nas napelje na dve možnosti izbire za ponižane in razžaljene: prva je individualna rešitev socialnih krivic z dobrodelnostjo, druga pa sistemska sprememba krivične družbe v pravičnejšo. Prva je z marijanskim kultom matere Francke in njenim otroškim upanjem v dobrodelnost bogatih skozi celoten roman izpeljana parabolično, da se potrdi deterministična teza, kako zgolj dobrodelnost za dostojno življenje reveža ni dovolj. Ker je tovrstna individualna rešitev le rezultat sreče – ponazarjata jo simbola klanca kot univerzalnega prostora kapitalističnega izkoriščanja ljudi in tek za vozom –, je v romanu ponujena še druga možnost, ki je simbolistična socialistična vizija (delavske) prihodnosti: sistemska rešitev, torej kolektivna sprememba kapitalizma, nakazana s simbolom odrešilne rdeče iskre, razplamtene v belo svetlobo. Bolj kot natančno določanje meja med različnimi vrstami Cankarjevega socializma se mi zdi v obravnavanem romanu pomembno opozoriti na eklektičnost umetnikovega socializma, torej na prepletenost različnih vrst socializma s socialno demokracijo, drugimi gibanji in lastnimi idejami. Na to opozarjata že sama fragmentarnost Cankarjevega miselnega sistema in znano dejstvo, da je bil avtor izredno kompleksna osebnost, pri kateri je vsakršno shematično poenostavljanje nedopustno.

Koronakriza, njene etične razsežnosti in dileme

V prispevku bodo predstavljene nekatere etične razsežnosti trenutne pandemije na eni in izstopajoče etične dileme ter izzivi, pred katerimi stoji človeštvo, na drugi strani. Ker v primeru pandemije narava (virus) primarno spodkopava ustaljene kulturne vzorce, to od nas terja ponoven kritični premislek fenomena kulture v njegovem razmerju do narave in življenja. Zato bo posebne pozornosti deležen klasični antropološki binom narava – kultura in tisti pojmi, ki opisujejo njegov etični značaj (kriza, telo, vrednote, pravice in svoboščine, morala, etika, svoboda, posameznik, družba).

Kratka kulturna biografija grafitov in likovne ulične umetnosti ter razlikovanje med njima na podlagi teorije družbenega življenja stvari

Prispevek metodološko izhaja iz socialne zgodovine umetnosti. Uvodoma je predstavljena tipologija grafitov in likovne ulične umetnosti s poudarkom na dihotomiji jezikovnega in likovnega načina uličnega izražanja. Pri dosedanjem pojasnjevanju razlike med grafiti in likovno ulično umetnostjo je v strokovnih in drugih krogih pretežno uporabljena deskriptivna metoda. Splošno razumevanje je, da je druga oblika vizualna nadgradnja prve, pri razčlenjevanju po fizičnih lastnostih, vsebini in obliki pa je veliko prekrivanja, ker sta morfološka sloga obeh podobna. Prispevek interpretativno pojasnjuje razliko med njima, in sicer z vpletenostjo v družbena razmerja, na podlagi tradicionalnega razlikovanja dveh tipov menjave – darovanja in trgovine. Analiza izhaja iz teorije družbenega življenja stvari Arjuna Appaduraija. Različne razvojne stopnje grafitov so klasificirane po kategorijah različnih vrst blaga in strnjene v kratko kulturno biografijo po modelu Igorja Kopytoffa.

Epidemija COVID-19 v Sloveniji, odnos do neenakosti in protestni potencial

V članku so predstavljene ugotovitve raziskav Slovensko javno mnenje, ki so bile izvedene tik pred začetkom epidemije ter v prvem in drugem valu epidemije. V članku nas zanima vpliv percepcije in vrednotenja družbenih neenakosti na protestno participacijo državljanov. Bolj konkretno: zanima nas, kako se te zaznave povezujejo z dejanskim položajem posameznikov in kako součinkovanje obojega prispeva k nezadovoljstvu, ki se kaže kot pripravljenost na proteste. Izhajamo iz teorije relativne deprivacije, ki se kaže kot relevantna za pojasnjevanje pojavljanja protestov v kriznih časih. Rezultati raziskave potrjujejo relevantnost teorije še posebej v času krize oziroma nenapovedanega in nenadnega izbruha zamere, ko običajni pojasnjevalni modeli političnega delovanja ne zadoščajo. Izkaže se, da bistven sprožilec kolektivnega ravnanja pri tem ni absolutna stiska, ampak je lahko protestno ravnanje posledica relativne stopnje deprivacije v posamezni družbeni skupini. Pomembna je diskrepanca med specifičnimi in za posamezno socialno skupino legitimnimi pričakovanji (glede norm, življenjskega standarda in družbenega položaja) ter ocenami o tem, ali se bodo ta pričakovanja uresničila.

Pandemija COVID-19 in njene družbene posledice

Za vsako krizo, vključujoč zdravstveno, stoji preplet socialnih, ekonomskih, političnih in etičnih tokov upravljanja življenja (governmentality); naloga kritičnega družboslovja in humanistike je odgovoriti na krizo pandemije s predlogi za alternativne modele upravljanja z javnim dobrim. V omejenem obsegu tega sklopa je ambicija lahko le omejena. V pričujočem tematskem bloku o pandemiji COVID-19 smo zbrali družboslovno-humanistične vpoglede v družbeno-kulturne vidike pandemije in t. i. »korona krize«. Bogat nabor člankov tako razmišlja o pandemiji onkraj medicinsko-tehnicističnih premislekov, ko na eni strani ponuja filozofsko-sociološko navdihnjene razprave o družbenih in političnih implikacijah pandemije, na drugi strani pa postreže s konkretnimi sociološko-komunikološkimi empiričnimi študijami o življenju s pandemijo v slovenski družbi. Tematski blok, razdeljen na tri dele, pa je v zadnjem delu obogaten še z dvema kulturološkima premišljevanjema o pomenu pandemije za kulturni prostor, ki je pod njenim vplivom doživel številne preobrazbe.

Možne perspektive za pozitivno interpretacijo pandemije COVID-19

Članek se posveča specifičnemu pogledu na pandemijo COVID-19, ki predstavlja izrazit kontrapunkt prevladujočim odzivom nanjo. Namesto analiziranja anomalij, ki jih je povzročila, se bomo vprašali, ali lahko pandemija prinese priložnost za revitalizacijo zahodnega duha. Iskanje novih konceptov sobivanja, ki bodo segli prek materialistične zadovoljitve zasebnika, maksimizacije dobička in s tem povezanih ekoloških izzivov, je stalnica povojne Evrope. Toda trdovraten avtopoetični mehanizem dominantnega narativa je pokazal, kako težko je doseči kakršnokoli spremembo. Zato se v članku posvetimo konceptoma, ki na drugačen način, v eksistencialni stiski in družbenih pretresih, opišeta mehanizem revitalizacije duha. Obravnavali bomo dva avtorja, Ibn Ḫaldūna in G. W. F. Hegla, ki v udobju, izobilju in varnosti prepoznata erozijo človekovega duha. Pandemija je prelomila z metafiziko prisotnosti, na kateri temelji narativ znanstvene preračunljivosti sveta. Prav ta okoliščina lahko prinese tako globino preloma, ki sproži porajanje alternativnih oblik sobivanja.

Ukrainian Theatrical Drawings and Sketches of the Avant-Garde Era

The study of time, space and movement as constituent art elements was a focus of attention of avant-garde artists. The theatre where events unfold both in space and time became a place of consolidation of Ukrainian artists, with the synergistic association of representatives in various art branches and movements. A scenographic sketch, that is, a two-dimensional realisation of idea of a future four-dimensional work, is a unique phenomenon to study the evolution of the avant-garde’s concept of the space-time continuum. Through the example of works of both distinguished and less known Ukrainian theatre artists we have studied features of the realisation of time and space categories according to the key stylistic directions of the Ukrainian avant-garde: cubism, futurism, cubo-futurism, constructivism, suprematism. A theoretical basis for the study has been provided by works of Western thinkers of the late nineteenth and early twentieth centuries: Edmund Husserl, Henri Bergson, Oswald Spengler, Ludwig Wittgenstein, Maurice Merleau-Ponty, and Meyer Schapiro, along with the Ukrainian art theorists Kasimir Malevich, Aleksandr Bogomasov, and Les Kurbas, as well as works of modern researchers such as Linda Henderson and Igor Duchan. We have drawn a parallel between the development of art concepts in the Ukrainian avant-garde and scientific achievements, and the sense of time and space categories in the philosophical thought of that epoch.

Ontološki status živali

V članku pretresava temelje prevladujoče težnje filozofije po izključitvi živali iz ontologije ter podvomiva v predpostavke o domnevni drugačnosti in superiornosti ljudi. Ontološki status živali preučiva od začetkov zahodne filozofije do pomembnih premikov v miselnosti na tem področju v 20. stoletju, začenši s Heideggerjevim metafizičnim obratom od biti-pri-zavesti do uprostorjene tubiti. Posebno pozornost posvetiva Derridaju, ki se je izčrpno ukvarjal z vprašanjem živali in s svojim drugačnim diskurzom v razpravo vnesel nove možnosti alternativnega mišljenja ontologije živali. Tematike živali se lotevava z ontološkega vidika ter rešitve iščeva v rekonceptualizaciji ontološke strukture in ne zgolj skozi prizmo etike. Enega izmed možnih pristopov k problemu odkrivava v Deleuzovi diferencialni ontologiji, ki v nasprotju z esencialistično vzpostavlja heterogeno in nehierarhično ontološko celoto.

Moč maske v literaturi

V navezavi na trenutno pandemijo članek preučuje motiv maske v književnosti ter njegov vpliv na posameznikovo samopodobo in identiteto. Pri obravnavi vprašanja, kakšne funkcije ima maska v literarnih delih, kakšen je njen učinek in kakšno moč ima, članek najprej pregledno oriše novoveško evropsko in zlasti nemško književnost, nato pa se podrobneje posveti simbolnim razsežnostim maske v obdobju dunajske moderne, ki je z raziskavami na področju medicine, nevrologije, psihologije in psihoanalize prinesla tudi nova spoznanja o jazu. Z motivno-tematsko analizo Sanjske novele Arthurja Schnitzlerja članek prepoznava ambivalentno vlogo maske v človekovem odkrivanju identitete, z analizo Rilkejevega romana Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja pa vlogo obrazne maske kot simbolnega sprožilca razkroja identitete, se pravi njeno vlogo v reprezentaciji procesa od samozavedanja do samorazkroja.

Porast rasizmov med pandemijo COVID-19 in ontologija rase

Pričujoči članek izhaja iz medkulturne problematike kriznih situacij, ki se kažejo na svetovni ravni in med katere brez dvoma sodi tudi pandemija virusne bolezni COVID-19. Ukvarja se z vprašanjem, ali je rasizem univerzalen ali kulturno pogojen pojav, in pokaže, da je rasizem idejna dediščina ontološkega statusa koncepta rase, ki se je razvil in prevladal v evropski idejni tradiciji. S prikazom razlik med esencialističnim in procesnim dojemanjem človeka pokaže, da je rasizem kot politični in družbeni pojav specifična dediščina evropske znanosti in da ni občečloveški način razumevanja oziroma kategoriziranja pripadnikov in pripadnic človeške vrste. S predstavitvijo tradicionalnih kitajskih modelov relacijskega in antiesencialističnega koncepta sebstva želi avtorica prikazati nove možnosti dojemanja medosebnih in medkulturnih interakcij, ki lahko vodijo k solidarnosti in sodelovanju, ki sta nujna za izdelavo celostnih strategij za sedanja in bodoča soočanja s pandemijami in drugimi globalnimi katastrofami.