Sveta noč spanca, ideja otroka in respiratorna (po)etika miru

Članek obravnava Hölderlinovo in Claudelovo pesništvo ter Bachelardovo poetiko imaginacije v luči ideje otroka, svetosti otroškega spanca ter s tem povezane respiratorne (po)etike miru. V prvem delu se ukvarja z vprašanjem prastarih redov otroškosti, kakor se pojavljajo v izbranih Hölderlinovih himnah, pri čemer se analize osredotočajo na povezavo materinskih genealogij in ideje otroka v izbranih Hölderlinovih verzih nedokončane »Himne Madoni« ter nekaterih drugih njegovih delih. Temu je dodana interpretacija nekaterih Heideggrovih uvidov, kakor se navezujejo tako na Hölderlinovo poetiko, kakor tudi na Heideggrovo lastno mišljenje rojstvenosti in miru. V drugem delu se prek Bachelardove poetike sveta kot kozmične zibke pomaknemo v svet, v katerem je otroški spanec povezan s kozmičnim ritmom dihanja, kar odpira novo atmosfero miru prebivanja. S tem povezane so tudi navezave na Merleau-Pontyja, ki je deloval pod močnim Bachelardovim vplivom. V tretjem in sklepnem delu pa se na sledi Claudelovega pesništva, zlasti njegove slavilne ode »Magnifikat« ter njegove ideje o nesmrtnosti otroka, pomaknemo proti (post-)krščanskemu okviru premišljevanja in idejo otroka navežemo tudi na filozofijo Luce Irigaray, s posebnim poudarkom na vprašanju razmerja med Marijo kot materjo in Jezusom kot otrokom.

Possible Worlds in Translation: Coleman Barks’s Rendition of a Story from Rumi’s Masnavi

This article applies the theory of possible worlds to the field of translation studies by examining the narrative worlds of original and translated texts. Specifically, Marie-Laure Ryan’s characterization of possible worlds provides an account of the internal structure of the textual universe and the progression of the plot. Based on this account, one of the stories from Rumi’s Masnavi is compared to Coleman Barks’s English translation. The possible worlds of the characters and the unfolding of the plots in both texts are examined to assess the degree of compatibility between the textual universes of the original and the translated texts and how significant this might be. It also examines how readers reconstruct the narrative worlds projected by the two texts. The analysis reveals some inconsistencies in the way the textual universes of the original and translated texts are furnished and in the way readers reconstruct the narrative worlds of the two texts. The inability of translation to fully render the main character results in some loss in terms of the pungency and pithiness of the original text. It is also shown that the source text presents a richer domain of the virtual in comparison, suggesting a higher degree of tellability in the textual universe of the Masnavi’s narrative.

Pomen literarne vede pri izvajanju biblioterapije

Danes se zavedamo pomena branja in njegovih učinkov na bralce, saj jih potrjujejo različne študije vpliva branja. Pomena branja ne raziskuje samo literarna veda, ampak je to raziskovalno področje zanimivo tudi za številne druge vede. Z biblioterapijo se raziskovalci ukvarjajo dobrih sto let, njene zasnove pa lahko opazimo že v Bibliji in pri starogrških filozofih. Sodobne raziskave biblioterapije opravljajo predvsem raziskovalci s področij psihiatrije, psihologije, pedagogike in bibliotekarstva. Čeprav so knjige oziroma literatura osrednja komponenta procesa biblioterapije, je med avtorji člankov in samimi izvajalci biblioterapije le malo strokovnjakov z literarnovednega področja. Članek se posveča vlogi literarne vede pri izvajanju biblioterapije, zlasti vprašanju, kako lahko ta ključno prispeva h kvaliteti izbire besedila za izvedbo biblioterapije. Raziskuje, katere strategije preučevanja literarnih besedil lahko uporabimo pri iskanju besedila, da bo to ustrezno vplivalo na udeležence biblioterapije. Za to je pomemben psihonaratološki pristop k izbiri besedila.

The Mapping of Center and Periphery, and the Geography of Otherness

Some literatures, like Canadian literature, may be considered minor because Canada is not a major power. But in reality, Canadian literature and other literatures, large or small, are part of a cultural history that is not merely local or even national, but international. The territories of culture and literature in literal or metaphorical terms shift over time. Using a comparative method, this article examines texts—such as The Saga of Eric the Red and works by Columbus, Verrazzano, Jeannette C. Armstrong, Marie Annharte Baker and Carrie Best—to demonstrate the shifting boundaries of time and space and to explore the connections between cultures and literatures in Canada, Europe and the Atlantic and international worlds as part of a longstanding globalization. The article demonstrates that the hybridity resulting from cross-cultural contact and colonization typically blurs the distinction between center and periphery, revealing the historical fluidity of the political boundaries on which the concepts of national and world literatures are based. In doing so, it focuses on how North America, particularly Canada, and the historical process of its discovery, settlement, and colonization have connected this region to other parts of the world.

Branje, mišljenje, fikcija: na poti k nevrokognitivni opredelitvi fikcijskega branja

V članku najprej predstavim tri temeljne literarnoteoretične opredelitve literarne fikcije – semantično, sintaktično in pragmatično –, zveze med njimi ter njihove glavne pomanjkljivosti. Nato se posvetim obravnavi najnovejše, nevrokognitivne opredelitve fikcije, različnim nevrokognitivnim pristopom, posebej pojmovanju literarne fikcije kot simulacije, in pomenu, ki ga ima princip utelešenosti za nevrokognitivno razumevanje fikcijskosti. Koncept utelešene simulacije izpostavim kot enega od možnih determinirajočih faktorjev fikcijskosti literarnega besedila, pri čemer utelešena simulacija deluje skozi tvorjenje zvez z resničnim svetom na eni ter domišljijo in simulacijo na drugi strani. Kot bistveno prednost nevrokogntivnega pristopa k razumevanju fikcijskosti izpostavim možnost raziskovanja in razumevanja kognitivnih in čustvenih temeljev najpomembnejših učinkov branja literarne fikcije: potopitve, identifikacije, estetskega užitka in potujitvenega učinka. Prav dolgoročno raziskovanje kognitivnih učinkov branja literarne fikcije, in sicer še posebej pripovedne fikcije, razumem kot najpomembnejšo perspektivo raziskovanja znotraj kognitivne literarne vede.

Posthumanistična kritika kartezijanskega dualizma v liriki Alje Adam in Jane Putrle Srdić

Izhodišče pričujoče ekokritiške obravnave pesniških zbirk Dolgo smo čakali na dež Alje Adam in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje Jane Putrle Srdić je zavrnitev kartezijanskega dualizma kot za zahodno kulturo značilnega androantropocentričnega modela človeške identitete. Obe deli tematizirata človeško telesnost ter razmerje med človeškim in živalskim skozi prizmo posthumanistične več-kot-človeške identitete, ki se povezuje z neidentitetnim kot tistim, kar se izmakne človeškim konceptom. Obe pesnici spodkopavata hierarhično in kakršnokoli bistveno razlikovanje med človeškimi in ne-človeškimi živalmi, razlike med njunima pristopoma pa ustrezajo dvema smerema, ki ju lahko razločimo znotraj posthumanističnega diskurza: pesniška zbirka Alje Adam ustreza posthumanizmu, ki se osredotoča na zabrisanje ločnice med ljudmi in živalmi, Jana Putrle Srdić pa upesnjuje predvsem kiborški posthumanizem, ki razsvetljenski koncept človeka zamaje tako, da ga zmeša s konceptom stroja. Ekofeministično motivirano prevpraševanje binarne opozicije telo/um pri Adamovi poudarja izkustvo čuječnega naseljevanja lastnega telesa in skozenj umeščenosti v okolje, lirika Jane Putrle Srdić pa s svojimi referencami na posthumanistične ideje Garyja Snyderja in Donne Haraway izpeljuje radikalno posthumanistično preseganje pojmovnih dvojic narava/kultura ter telo/um oziroma zavest/materija predvsem na podlagi ideje o materialni (tj. tehnološki/biološki) posredovanosti vseh (človeških in nečloveških) zaznav.

Zablodeli avtobus v primežu socialističnega in feminističnega kritiškega diskurza

Zaradi podrejanja slovenske kritiške misli vladajočemu političnemu režimu in sprevračanja književnosti v ideološko orodje je bila vrsti Steinbeckovih del, ki so odstopala od zaželenih političnih in književnih izbir, odvzeta možnost objektivnega ovrednotenja in predstavitve. Med manj znana in zaradi odsotnosti ideoloških vsebin marginalizirana dela sodi tudi Zablodeli avtobus (The Wayward Bus). Prispevek se ukvarja z najbolj pogostimi kritiškimi obračuni, ki jih je bil deležen ta roman: v slovenskem prostoru je nezadovoljstvo izviralo iz utilitarističnega pojmovanja književnosti oziroma povezovanja koncepta umetniške vrednosti književnih del z njihovim političnim vplivom, v pisateljevi domovini pa je Steinbeckova reprezentacija ženskosti in moškosti v romanu tako vznejevoljila feministično kritiško srenjo, da je pisatelja označila za mizoginista. Prispevek osvetljuje ozadja, ki so zaznamovala nastanek tega romana in kritiške odzive nanj, in na teoretski podlagi etičnega kritištva preverja upravičenost do sedaj izrečenih sodb. Končna ugotovitev je, da je Steinbeck neprizanesljiv do obeh spolov, njegov pisateljski svet pa mnogo bogatejši, kot nam ga je predstavila z ideološkim predznakom zaslepljena slovenska kritika preteklega obdobja.

Slovenska mladinska proza med posnemanjem dejanskega in ustvarjanjem možnih svetov

V razpravi najprej predstavim razlikovanje med realistično in fantastično mladinsko prozo, ki izhaja iz načinov referiranja na zunajbesedilni svet. Realizem pripoved podaja v skladu z uveljavljenimi predstavami o tem, kar je v stvarnem oziroma dejanskem svetu možno in verjetno, fantastika pa te predstave z ustvarjanjem alternativnih svetov prevprašuje. Dokazati želim, da večina mladinskih proznih del ne sovpada zgolj z realistično oziroma fantastično reprezentacijo, temveč oba principa prepleta. V mladinski realistični prozi so igra, domišljija, upor, humor in nonsens temeljna načela, skozi katera se odrasli avtor vživlja v mladoletni lik in tako nasprotuje poskusom odrasle avtoritarne perspektive, da bi se vzpostavila kot obče veljavna resnica o svetu. Tudi fantastične literature ni mogoče ustvarjati ali sprejemati brez referenc na dejanski svet. Zato predlagam, da se dvojica realistično/fantastično razpre v spekter, ta pa se oblikuje s pomočjo koncepta modalno pogojene resničnosti oziroma dejanskega ter možnih in neverjetnih svetov. Spekter se razpira med dvema skrajnima poloma: verističnim referiranjem na zunajbesedilno stvarnost (temu so blizu avtobiografije, spominska in zgodovinska proza) ter ubesedovanjem možnih/neverjetnih svetov, likov, dogodkov na drugem polu, čemur so blizu pravljice, fantastična proza, nonsens.

Primerjalno o literarni večjezičnosti v slovenskem in avstrijskem kontekstu

Kritika: Alenka Koron in Andrej Leben, ur.: Literarna večjezičnost v slovenskem in avstrijskem kontekstu. Ljubljana: Založba ZRC, 2020. (Studia litteraria 26). 324 str.

Revising Alfred, Lord Tennyson: A Closer Look at Two Color Line Stories “The Wife of His Youth” and “Cecily’s Dream” by Charles W. Chesnutt

This article explores an African American writer’s revision of a famous English poet Tennyson whose versified medieval portrait of the Arthurian legend appears in Idylls of the King as well as other poems. The Wife of His Youth and Other Stories of the Color Line (1899), a story collection by African American author Charles Chesnutt (1858–1932), addresses parameters contextualized in the aftermath of slavery such as esthetic notions of beauty tied to whiteness and intra-racial inequality. The final failure of two protagonists, a man and a woman, to fulfill their romantic aspirations of whiteness connects the collection’s titular story to “Cecily’s Dream.” In addition to the color-line theme, however, Chesnutt is motivated to refer to the poetry of Alfred, Lord Tennyson (1809–1892), including moments in which chivalric codes of honor, whiteness and flawed courtly love are idealized. Tennyson’s parabolic poems provide Chesnutt’s intertextual scheme to engage the implied reader by renewing, transforming and also subverting the motif of courtly love in these Arthurian idylls.