The Logic of Security

Background: The author shows logic of security as a crucial element of philosophy of security, a subfield of security sciences. Objectives: The author states that logic – in the form of the logic of security – plays contemporarily a vital role in maintaining international, national, and also social and individual security. Methods: The usage of the logic of security is shown on the basis of its application in two security-related institutions: United States Army War College, Carlisle, US and Academia Diplomatica Europaea, Brussels, Belgium. After listing of methods used by philosophy of security, methodologies of both institutions are presented and compared as regards the methods used. Results: The logic implemented by United States Army War College is based on the belief in the objectivity and stability of the observations of security environment, and focuses on individual subjects of security. Academia Diplomatica Europaea regards the situation in the security environment as fluid and unstable, and focuses on relations between subjects of security. Conclusions: The activity of both analysed institutions is a proof corroborating the importance of logic for the improvement of the security situation in the world.

A Final Assignment

This chapter examines Almond’s final assignment as Commandant, US Army War College, where he left an indelible impression. This final assignment proved especially rewarding. Subsequent commandants have maintained and expanded many of his curriculum ideas, including a broader focus on international affairs and a joint perspective. He also used the time to study the use of l close air support in Korea, with an eye toward improving interoperability with the Air Force.

Education of a Senior Officer

Almond began his transition to the Army’s senior leadership with attendance at the US Army War College, where his classmates included future five-star flag officers Omar Bradley and William Halsey. Moving directly to the War Department General Staff (WDGS) after graduation, Almond reported to Military Intelligence Division’s Latin America desk where monitored the activities of the military Attachés assigned to Central and South America. He sought more educational opportunities by attending the Air Corps Tactical School (ACTS) a precursor to the present-day Air War College, and the Naval War College, where his performance earned him a teaching spot. Few other future general officers attended two senior service colleges, and none attended all three. He turned down that job and went to VI Corps where he spent the last year before the next war conducting the large scale maneuver exercises that would prepare him for his next assignment.

Changing the enemy into the ally in the light of the security logic of Academia Diplomatica Europaea

The author hypothesizes that in the era of information technology, logic is the crucial tool of security sciences, and logicians have a greater role to play in this field than politicians. This viewpoint is held by two significant institutions dealing with the logic of security: Academia Diplomatica Europaea (ADE) in Brussels and US Army War College in Carlisle, Pennsylvania. The author focuses on the assumptions and activities of Academia Diplomatica Europaea. ADE assumes that the major challenge to contemporary security is to change the enemy’s mentality into the mentality of an ally. To do this, one should analyse the following logical categories: the category of relations (between individuals and societies) and the category of hostility. ADE mainly focuses on social relations, with their sociological and psychological aspects, assuming that enemies have not only official, explicit opinions but also implicit ones, and learning these implicit opinions is a key to change the enemy’s mentality according to the aforementioned pattern. The author then discusses the methods relating to the logic of security used by ADE. Finally, in the light of the assumptions stated by ADE, he analyses the institution’s activities aimed at contemporary threats, the major threat being, according to ADE, terrorism.

»POŠTENA OBRAMBA« THOMASA DURELLA YOUNGA

Lani je pri britanski založbi Bloomsbury izšla nova knjiga dr. Thomasa Durella Younga z naslovom Anatomy of Post-Communist European Defence Institutions: The Mirage of Military Modernity. Avtorja verjetno ni treba posebej predstavljati vsem tistim, katerih delo je povezano z varnostnimi in obrambnimi zadevami. Za vse druge pa naj navedem, da gre za dolgoletnega predavatelja Centra za civilno-vojaške odnose iz Montereya v Kaliforniji v Združenih državah Amerike. Pred tem je bil raziskovalec na inštitutu za strateške študije na ameriški Army War College, kjer se je posvečal področju nacionalne obrambe in politično-vojaškim vprašanjem ter tudi združenemu načrtovanju, izvajanju sistemov in opravljanju postopkov. Doktoriral je iz mednarodne ekonomije v Ženevi. Je avtor več monografij. Od leta 1989 do 2017 je bil urednik publikacije Small War and Insurgencies, zdaj pa je urednik pri Defence & Security Analyses. Pomembno je, da je v okviru svojega dela v centru prepotoval večino evropskih držav in zelo dobro pozna njihove obrambne sisteme, obrambno in vojaško zgodovino ter številne odločevalce in strokovnjake na obrambnem in vojaškem področju, s katerimi je delil svoje poglede in izkušnje, v večini držav pa je bil tudi v funkciji obrambnega svetovalca. Gre torej za avtorja, čigar raziskovalno področje je zelo bogato tako v teoretičnem kot tudi v aplikativnem smislu, zato ne preseneča, da nova knjiga odraža odlično poznavanje zgodovinskega ozadja nekdanjih komunističnih držav, njihovih obrambnih sistemov in oboroženih sil. Delo je razdeljeno na devet poglavij. Poleg uvodnega in sklepnega poglavja si sledijo naslednji vsebinski sklopi: Stanje komunističnih obrambnih institucij in oboroženih sil leta 1990 (The State of Communist Defence Institutions and Armed Forces, circa 1990), Nato izvaža svoj »novi vojaški model«: Zakaj ne deluje (NATO Exports Its »New Model Army«: Why It Did Not Take), Obrambne institucije nekdanjih sovjetskih republik (Former Soviet Republics' Defence Institutions), Obrambne institucije nekdanjih republik varšavskega pakta (Former Warsaw Pact Republics' Defence Institutions, Obrambne institucije nekdanjih jugoslovanskih republik (Former Yugoslav Republics' Defence Institutions, Vzpostavitev obrambnih institucij: vpeljevanje zahodnega načina (Building Defence Instituions: Sharpening the Western Mind) ter Spreminjanje zahodne politike in menedžmenta obrambnih reform (Reforming Western Policy and Management of Defense Reform). Zadnje poglavje ima naslov Prehod k »pošteni obrambi« (Getting to Honest Deffense). Pri podajanju vsebine je Young zelo sistematičen in analitičen ter uporablja vse zakonitosti primerjalne analize. Povsod tam, kjer so zgodovinska, politična, obrambna in vojaška izhodišča identična ali zelo podrobna, pojasni, kaj je povzročilo pomembne razlike v nadaljnjem razvoju oziroma zakaj do sprememb ni prišlo ali pa te razlike niso bile dovolj obsežne. Pri tem je zelo pronicljiv. Glavno vodilo pri njegovem raziskovanju ali merilo za ocenjevanje obrambnih institucij nekdanjih komunističnih držav je tako imenovano zahodno načelo ali, kot ga imenuje sam, »western mind«. Na kratko bi zahodno načelo v odnosu do vzhodnega lahko opisali kot razlike pri načrtovanju, odločanju, vodenju in izvajanju obrambne funkcije države. Pri izvajanju teh politik Young kot pomembna merila upošteva pregled obrambnih institucij, javni politični okvir in konceptualno usklajenost, tehnike obrambnega načrtovanja, poveljevanje na nacionalni ravni, proces vojaškega odločanja, koncept operacij, logistično podporo in profesionalizem. Kot ugotavlja, so to glavna področja, na katerih prihaja med nekdanjimi komunističnimi državami do odločujočih razlik, ki so sicer povezane s preteklim režimom in miselnostjo. Nekatere države so razlike skozi čas zelo uspešno premagale in uvedle zahodno načelo, druge pa pri tem niso bile tako uspešne. Čeprav je avtor vzel zahodno načelo kot merilo za ugotavljanje stopnje razvoja obrambnih sistemov vzhodnih držav, ne trdi, da je edino in najboljše. Ravno nasprotno. V poglavju Nato izvaža svoj »novi vojaški model«: Zakaj ne deluje podrobno razloži, kje, kdaj in zakaj so se zgodile napake ali pomanjkljivosti, ki še danes vplivajo na to, da nekaterim državam članicam zavezništva nikakor ne uspe v njem odigrati svoje vloge. Ne zaobide pa dejstva, da zahodni demokratični koncepti upravljanja obrambnega področja ne morejo biti le nekaj, kar enostavno naredimo po modelu, kakršnega imajo drugi, temveč morajo biti ta področja funkcionalna in učinkovita ter prilagojena vsak državi posebej. V knjigi avtor navaja kar nekaj primerov slabih praks, hkrati pa izpostavi nekatere unikatne dobre rešitve posameznih držav. Kljub vsemu je v posameznih poglavjih mogoče najti različne posebnosti po posameznih področjih in državah, ki jih je težko uvrstiti glede na dobre ali slabe, ostajajo le posebnosti, ki potrebujejo nove rešitve z višjo stopnjo funkcionalnosti. Najnovejša monografija Thomasa Younga v sklepnem delu daje predloge za vzpostavitev obrambnih institucij po zahodnem načelu. Institucije je treba najprej nadgraditi, da bodo bolj prilagojene za učinkovitejše odzivanje na nova varnostna tveganja. Za mlade države, ki so bile pred približno 20 oziroma 25 leti še v konceptu komunističnega delovanja, pa predlaga nov pristop, ki ga imenuje poštena obramba. Ta je sicer namenjen vsem, ki gradijo kolektivno obrambo. Prinaša dobrodošlo novost za ljubitelje tovrstnih vsebin, hkrati pa je vsestransko uporabno in koristno študijsko gradivo za strokovnjake, ki želijo in morajo poiskati rešitve in priložnosti za novo varno prihodnost. V monografiji so zanimivi konkretni primeri iz posameznih držav, ki jih avtor na strokovno kritičen način komentira. Med njimi so primeri dobrih in slabih praks. Med njimi je tudi analiza razvoja obrambnega sistema in institucij v Sloveniji, ki omogoča razumevanje našega razvoja in prepoznavanje lastnih pomanjkljivosti, pa tudi prednosti, s strani nevtralnega zunanjega opazovalca.

Book Review: Lying to Ourselves: Dishonesty in the Army Profession

Wong and Gerras present their research about the pressure on one type of public sector manager—U.S. Army officers—to prevaricate and lie. This is the version submitted to the journal. The published version is: Reed, D. S. (2018), Lying to Ourselves: Dishonesty in the Army Profession. Leonard Wong and Stephen J. Gerras. U.S. Army War College Press, Carlisle Barracks, PA, 2015. 53 pp. Open Access (PDF). Governance, 31: 409–410. doi:10.1111/gove.12337